POPOTOVANJE PO PERUJU

Tekst in fotografije: Asta Gregorič

Žarko Trušnovec in Zdenka Zalokar Divjak sta se odločila, da bosta ponovno obiskala Peru. Žarko je bil s svojo skupino alpinistov namenjen na sever, kjer naj bi osvojili nekaj šesttisočakov, Zdenka pa v južni del, kjer naj bi si ogledali nekaj zanimivosti te države. Na to potovanje je povabila tudi nas, njene tri učenke in pomočnice, Dašo Stanič, Tjašo Di Bon in mene. To je bila izjemna priložnost. A nejprej je bilo treba prepričati starše, da letalo ne strmoglavi ravno vsak dan, da znamo preživeti tudi same, če imamo nekaj denarja, da bomo en mesec šole že kako nadoknadile in seveda, da plačajo potovanje. Pri denarju so veliko pripomogli tudi stari starši. Nato je bilo treba dobiti še dovoljenje v šoli, kar je bilo dosti lažje, kot sem pričakovala. In že so se začele priprave. Vstopna viza za v Peru, cepljenje proti rumeni mrzlici, nakupovanja, zbiranje literature o Peruju, največ časa pa mi je vzelo učenje, saj si je bilo treba nabrati nekaj ocen za naprej.

In tako je prišel tudi 12. april - dan odhoda. Od staršev smo se poslovili na letališču Ronchi v Italiji od koder smo z DC9 ob 19.30 odleteli v Rim. Tam smo nekaj ur čakali na odhod in nato z Boeing-om odleteli proti Peruju. Po petnajsturni vožnji, z vmesnim postan- kom v Caracasu, smo prispeli v Limo - glavno mesto Peruja.

Prvo, kar mi je padlo v oči, je bil promet. Ker lahko nalepke z napisom "taxi" kupiš v vsaki trgovini, je skoraj vsak avto, ki ga vidiš, taksi. Večina avtomobilov ima razbite luči, blatnikov nima, barva avto- mobila skoraj ni prepoznavna, pa tudi stekel na oknih ni - če še niso razbita, imajo vozniki okna raje odprta. Vozniki semaforjev sploh ne upoštevajo, prehitevajo po levi in po desni in če je treba tudi z veseljem trobijo. Lima je zelo velika in ima revne in bogate četrti. Večina prebivalcev živi v revnih četrtih, kjer je na ulicah zelo živahno. Na tržnicah lahko kupiš prav vse, od prehrane, do starih pomivalnih strojev. V bogatem predelu mesta pa si poleg zelo bogatih hiš lahko ogledaš tudi veliko muzejev.

Muzej zlata, kjer so zbrani starodavni zlati predmeti, se zaradi varnosti nahaja pod zemljo. Toliko zlata na enem mestu še nisem videla. Zanimivo pa je, da je to le drobec tistega, kar so nekoč Inkom zaplenili španski zavojevalci, ko so v 16.st. zasedli njihovo državo. Takrat so pobili tudi vse Inke (dobesedno vse do zadnjega), tako da so zlato, inkovske stavbe in nekateri običaji edina stvar, ki priča o njihovem obstoju.

Še isti dan se je skupina alpinistov odpravila na sever, mi pa smo naslednji dan odpotovali proti jugu. Po celodnevni vožnji smo se ustavili v Nasci. To je majhno mestece, ki je znano predvsem po figurah v puščavi blizu mesta - Nazca lines. Ker smo prišli pozno in med velikonočnimi prazniki, so bili seveda vsi hoteli zasedeni razen najslabšega. Res, da smo plačali zelo malo (2 dolarja na osebo za eno noč), a to se je tudi poznalo. Pred vrati, ki so vodila v našo sobo, je bil kup peska, po katerem so skakali zajci, ponoči pa si lahko nemoteno opazoval zvezde, saj so bile v slamnati strehi ponekod že velike luknje. Ščurkov in raznovrstnih pajkov ni manjkalo, čeprav smo si močno prizadevali, da bi jih odstranili.

No, vse se da prenesti in naslednji dan smo si ogledali te znamenite Nazca figure. To so približno 10 do 20 cm globoki žlebiči v puščavi, ki se od daleč, zaradi razlike v barvi peska, vidijo kot črte. Te črte sestavljajo figure, ki se vidijo samo iz zraka. Raziskovalci še sedaj ne vedo, kdo je risal te figure in kako so brez nadzorovanja iz zraka sploh lahko narisali tako ravne črte, čeprav gredo nekatere tudi čez hribe. Mogoče se jim bo nekoč le posrečilo odkriti tudi to skrivnost.

Mi pa smo se odpravili naprej, saj smo imeli namen obiskati še zanimivo indijansko pokopališče. Ker to leži nekje sredi puščave, smo poiskali nekega domačina, da bi nam pokazal pot, a šele po treh poskusih in potem, ko nam je avtobus nasedel v pesku, smo prišli do pokopališča. Takoj se je videlo, da to ni navadno pokopališče. Kar zmrazilo me je, ko sem zagledala ta kraj. Na površini nekaj hektarjev so ležale lobanje, kosti, skeleti in drugi ostanki mrtvih. Vse je bilo razmetano po pesku, lahko pa si videl tudi skelete ljudi v sedečem položaju, z brado, lasmi in ostanki obleke, ki so viseli na njih. Ta trupla so se zaradi toplote in pomanjkanja vlage zelo dobro ohranila skozi stoletja.

Pozno ponoči smo prispeli v Arequipo. To je eno večjih mest v Peruju, zato smo se odločili, da bomo naslednji dan preživeli ob potepanju po mestu in nakupovanjih. Arequipa leži na višini 2000 m, nad njo pa se dvigata dva mogočna vulkana, Misti in Chachani. Ker sta visoka okoli 5000 do 6000 m imata oba belo kapo. Dan je minil kot bi mignil, saj je nakupovanje indijanskih stvari zelo prijetno in poceni opravilo.

Navsezgodaj zjutraj smo se odpravili proti najvišji točki našega potovanja. Čakal nas je prelaz na 4800 m. Kljub temu, da smo vsi dobili tableto proti višinski bolezni, se je vsem zaradi nizkega pritiska in pomanjkanja kisika vrtelo in čeprav smo stali na mestu, smo kar hlastali za zrakom (teči nisem niti poskusila). Ker je sijalo sonce je bilo še kar toplo, a zrak se ni ogrel. Razlika med temperaturo na soncu in v senci je bila grozna. V senci je bilo vsaj za 20 stopinj hladneje. Po kamnih si lahko opazil led, ki se je na soncu topil, v senci pa je bil zmrznjen.

Popoldne smo prispeli v majhno mestece Chivay, ki leži na 3200m. Tam smo obiskali najglobji kanjon na svetu - kanjon reke Colca, ki je znan tudi po kondorjih. Dva od teh ptičev, ki imajo razpon kril kar 3 do 4 metre, sta se nas usmilila in prišla dovolj blizu, da smo ju lahko fotografirali.

Po napornem ogledu smo odšli na kopanje v toplice, ki pa niso bile niti malo podobne našim. Poleg sivega gradbišča je bil majhen bazen, v katerem je kar mrgolelo majhnih "zagorelih" otrok. Voda ni bila ravno čista in po stenah bazena, ki niso bile obložene s ploščicami, bi se verjetno nabrale alge, če ne bi bila temperatura tako visoka. Kljub temu smo se odločili, da bomo tudi mi zaplavali. Po nekajminutnem namakanju v vodi, ki je imela najmanj 40 stopinj, smo prišli ven vsi zeleni. Ugotovili smo, da topla voda, redek zrak in nizek pritisk na 3200 m nadmorske višine ne sodijo najbolje skupaj.

Peru je zelo velik. Do najjužnejšega dela naše poti, jezeru Titicaca, ki se razteza tudi čez mejo v Bolivijo, smo se vozili cel dan. Jezero leži na 3820 m nadmorske višine, je pol manjše od Slovenije in je najvišje plovno jezero na svetu. Znano je tudi po plavajočih otokih, na katerih še danes živijo indijanci.

Otoki in tudi vse na njih (hiše, čolni,...) je zgrajeno iz trsja, ki ga domačini nabirajo ob robu jezera. Zanimivo je, da se življenje na otokih normalno odvija dalje, kljub številnim turistom. Na enem od otokov so učenci ravno igrali odbojko na majajočem in udirajočem se igrišču. Šola, ki je stala zraven je bila seveda iz trsja, brez elektrike, okna so bila brez šip, za vrata pa se ne spominjam natančno ali jih je sploh imela ali ne.

Pred odhodom iz Puna, ki leži ob jezeru Titicaca, smo si tu ogledali Chulpe. To so okrogle stavbe, zgrajene iz velikih kamnov, ki so služile za pokop pomembnih ljudi v Inkovski državi. V eni od Chulp so našli 10 mumij. Ker so običajno postavljene na vrhu hriba, se od daleč vidijo kot veliki stebri.

Po enodnevnem postanku in po obilnih nakupih smo se odpeljali v Cusco. Ker je bil Cusco nekoč inkovska prestolnica, je poln znamenitosti. Ogledali smo si ostanke inkovskih stavb, trdnjavo Sacsayhuaman, ki se razprostira nad mestom, Tambomachay, kjer je izvir termalne vode, za katero so Inki trdili, da pomlajuje. Najbolj sem bila presenečena nad inkovsko gradnjo, saj so velike, zelo natančno oblikovane kamnite bloke (največji v trdnjavi Sacsayhuaman tehtajo nad 30 ton) polagali enega na drugega brez veznih materialov. Kamni običajno niso pravokotni, vsak kamen pa se sosednjemu zelo natančno prilega. Nekateri od kamnov imajo celo 11 kotov. Vse to so Inki klesali s kamnitimi orodji, raziskovalci pa še vedno ne vedo, kako so kamne prevažali, saj niso poznali kolesa. Kljub temu pa vse stavbe, ki jih niso razrušili konkvistadorji, še danes trdno stojijo, čeprav je na tem območju veliko potresov.

Eden od ciljev našega potovanja je bil tudi obisk Machu Picchuja. To je staro inkovsko mesto, ki ga Španci niso našli in je zelo dobro ohranjeno. A kljub temu tudi tukaj živečim Inkom ni bilo namenjeno preživeti, saj je mesto izumrlo zaradi zdaj še iz neznanih razlogov. Tja smo bili namenjeni peš po Inkovski poti, ki je dolga 33 km in vodi preko hribov do tega skritega mesta. Najprej pa smo se morali seveda privaditi na višino in tako smo še nakaj časa ostali v Cuscu.

Za rekreacijo smo odšli tudi na rafting po reki Urubambi, ki je ena od pritokov Amazonke. Vsi smo bili prav pošteno mokri, še najbolj pa naš krmar, ki je padel iz čolna in smo ga morali reševati iz tiste blatne vode.

Naslednje jutro smo se ob štirih zjutraj težko natovorjeni s hrano, gorilniki, spalnimi vrečami, šotori in oblekami odpravili na vlak. Ta je bil poln domačinov, saj je to, razen avtobusov, edino prevozno sredstvo, ki povezuje te samotne doline v osrčju Andov. Otroci so ves čas prodajali časopise, hrano in pijačo, pa tudi glasbe ni manjkalo, seveda če si podaril kakšen sol (perujski denar - 1 $ je 2.24 sola). Ko se je vlak vzpenjal, smo se vozili "cik-cak", malo naprej, malo nazaj. Po treh urah vožnje, ko smo prevozili 88 km, smo izstopili in pot nadaljevali peš.

Že prvi dan smo se povzpeli na 3500 m. Čeprav smo bili že prilagojeni na višino, je bila hoja zelo naporna. Ves čas so stali ob poti nosači, nekateri tudi mlajši od 12 let, ki so se ponujali za nošnjo nahrbtnikov, pripravljene pa so imeli tudi osle in konje za onemogle. Med onemoglimi so bili v glavnem zahodni turisti, ki so najprej predali nosačem prtljago, po nekaj kilometrih pa so klonili tudi sami in se pustili odnesti shiranim oslom in konjem do konca. Nosači so bili obuti v plastične sandale, v katerih so vso pot tekli. Tako nas je vsake nekaj časa prehitela skupina natovorjenih nosačev, ki so tekli proti cilju. Podnevi je bilo zaradi pripekajočega sonca zelo vroče, ponoči pa se je ohladilo tudi pod ničlo.

Drugi dan je bil najtežji, saj smo morali čez dva prelaza. Prvi na 4200 m, na katerega smo od turistov samo mi prinesli vso prtljago sami, in drugi na 3800 m. Vsakogar, ki je prišel do vrha tega prelaza so nagradili s ploskanjem, tudi tiste, ki so domačinom in ubogim živalim polomili hrbte s svojo prtljago in obilno težo. Spanje na tej višini je bilo za nas skoraj nemogoče. Čim si malo zdrsnil v spanec in začel bolj umirjeno dihati, ti je začelo primanjkovati zraka in si se takoj prebudil, ter hlastal za zrakom kot riba na suhem.

Nekateri deli poti so vodili skozi pragozd, nekaj časa smo hodili čez širne planjave, porasle s šopasto travo, ves čas pa je bila pokrajina zelo zanimiva in razgibana. Tretji dan, ko smo ves čas hodili po inkovski tlakovani poti gor in dol, smo vsi polomljeni prišli na cilj.

Kar naenkrat se nam je odprl pogled na to pravljično mesto, kjer so nekoč živeli Inki - Macchu Picchu. S tega mesta je dobro vidna dolina Urubambe. Zanimivo je, da je mesto vidno samo s tiste strani, s katere smo prišli mi, in še tam stoji trdnjava, tako da je bilo to mesto res dobro skrito. Odkrili so ga šele leta 1911. No, mesto smo prehodili podolgem in počez, nato pa nas je avtobus odpeljal v dolino, od koder smo se z vlakom odpeljali nazaj v Cusco.

Posledica tega našega podviga je bila, da smo se še nekaj naslednjih dni komaj premikali. Tako smo se po enem tednu prebivanja v Cuscu odpravili spet v Arequipo, kjer smo po naključju videli tudi delni sončni mrk. Med vožnjo proti Piscu smo se ustavili ob Pacifiku, kjer smo se nameravali kopati. A smo se zaradi visokih valov in mrzlega toka samo malo zmočili in nadaljevali pot.

V Piscu, ki leži ob morju, smo se podali na ogled kamnitih otokov - Ballestas. Otoki so znani po ptičih in morskih levih, ki jih je tam na stotine in se za turiste sploh ne zmenijo. Veliko je albatrosov, pelikanov in še nekaj drugih vrst ptičev. Zelo sem se začudila, ko sem na neki skali zagledala dva pingvina, saj je Pisco na približno 11 stopinj J zemljepisne širine. Takoj nato pa nam je vodič povedal, da je to zaradi mrzlega morskega toka.

Naslednjega dne smo se odpravili proti Limi, kjer so nas že čakali alpinisti, ki so se vrnili s severa. Vedno bolj se je bližal konec našega potovanja in nad tem nismo bili pravi nič navdušeni. A še vedno sta nam ostala dva dneva, ki smo ju uporabili za nakupovanja (komur je še ostal denar) na indijanski tržnici.

In že je prišel dan, ko se je bilo treba posloviti od Južne Amerike in se pripraviti na polet proti domu. Obšla me je misel, da verjetno Peruja ne bom nikoli več videla. A ta mesec bo ostal nepozaben. Ob takih mislih smo se vkrcali na letalo. Še zadnji pogled na oblake, pod katerimi se skrivajo vse te lepote in - adijo, južna Amerika! Kot bi trenil smo bili doma. Starši so bili vsi srečni, mi pa nekoliko potrti, saj je ta mesec kar švignil mimo. Med pozdravljanjem sorodnikov in prijateljev pa sem se zamislila - mogoče bom pa le še kdaj videla Peru.