BREGINJ (1976/1996)

Ko je pred dvajsetimi leti treslo, je treslo pri nas doma. Tistega šestega majskega dne potres kar naenkrat ni bil več pojem iz oddaljenega zemljepisa ali malo bližje zgodovine, ampak je postal naš potres, potres v Posočju. Bili smo kakšno leto premladi, da bi se spominjali skopskega, ko pa smo se v šoli učili o ljubljanskem, se mi je po otročje naivno zdelo, da je moralo biti res hudo: prelom stoletja, pa še potres! In zdaj je kar naenkrat udarilo tu, pri nas, v Kotu. Mogoče zato, ker sem imel šestnajst let - a takrat se mi je zdelo, kot da se je odprl svet! Ko se danes vračam domov in ko pri Kobaridu zavijem levo, proti Breginju, me dostikrat prešine, da je s potresom kot z vojno: vsaka generacija ima enega, ki ne rabi nobenega pridevnika. Tako kot vojna je tudi potres v resnici sestavljen iz neštetih drobnih sunkov, ki ne stresejo le zemlje, ampak vsak posebej globoko pretrese tudi usode ljudi. Kot bi se morala stresti cela zemlja, da bi nam dala vedeti, zakaj pravzaprav živimo na njej: da najprej ne pomislimo nase, temveč na druge. Naprave zapišejo sunke, ljudje pa pomnimo usode. Zato si iskreno želim, da bi pobude, ki jih je prinesla dvajsetletnica potresa v Posočju, vzbudile nova prijetna srečanja, živ, aktiven spomin pa porodil nove nadebudne zamisli.

Srečno in na svidenje. Jožef Školč
 

  Breginj - izgubljena arhitektura

Danes, dve desetletji potem, ko je potres začel, človek pa dokončal uničenje Breginja, se še bolj kot takrat zavedamo predvsem tega, da smo z eno najbolj zahodnih slovenskih vasi izgubili neponovljiv dokaz o izjemni prostorski in stavbni dediščini. Že takrat je veljala za posebnost, čeprav le med redkimi poznavalci, po podrobnem seznanjanju z njenimi najbolj intimnimi arhitektonskimi in prostorskimi rešitvami v "akciji" dokumentiranja takoj po majskem potresnem sunku pa so se v resnici šele začele odkrivati njene prave vrednote. Delo je opravila ekipa študentov arhitekture, nadaljevali so ga redki za obnovo arhitekturne dediščine usposobljeni strokovnjaki. Skrbno izbrano mesto za naselje ob prehodu čez hudournik, v žarišču naravnega amfiteatra, ki omogoča največji toplotni izkoristek naravne sončne toplote, in na mestu, kjer so bile najmanj prizadete sicer skromne obdelovalne površine, bi bila to lahko prava visoka šola "urbanizma" tudi z vseh strokovnih meril današnje smotrne in ekološko osveščene izbire poselitve. Čeprav je bilo naselje v začetku (navidezno) nepravilna gruča posameznih manjših stavb z ograjenimi dvorišči, je vsaka taka enota imela sposobnost širitve, zviševanja kvalitete bivališča in delovnih prostorov in enakopravnega sodelovanja v oblikovanju skupnega notranjega in zunanjega prostora naselja. Iz vsega tega je zlasti v zadnjih stoletjih zraslo izjemno enotno, v specifični naravni prostor neverjetno uspelo vraščeno in obenem povsem individualno razpoznavno naselje z najvišjo možno stopnjo lastne in pokrajinske identitete. Še bolj kot celotno naselje je ob podrobnih arhitekturnih meritvah postalo očitno, da je tudi breginjska "arhitektura" nekaj, kar ni bilo nikdar namenjeno preteklosti, ampak prihodnosti ob hkratni trdni povezavi z izkušnjami dediščine. Že v zasnovi pred stoletji načrtovana spremenljivost oziroma raščenost tako celotnih domačij kot posameznih stavb z neskončnim številom individualnih rešitev je vedno znova omogočala skoraj trenutne prilagoditve novim zahtevam ob hkratnem ohranjevanju enotnega principa arhitektonskih meril.

Zaradi te individualnosti bi (bilo) zgrešeno iskanje kakršnekoli tipizacije, pa naj je šlo za določanje "starega breginjskega tipa" hiše ali graditve novih po potresu. Posebnosti, kot so po zgledu naselja ponovitve energetsko smotrno razporejenih stavb okrog dvorišča - lovilca sončne toplote, malih okenc kot zaščite pred burjo in (morda) tudi pred nepovabljenimi v obliki prikritih strelnih lin, posebnosti razmerij med bivalnimi, gospodarskimi in reprezentativnimi deli domačij, do drobnih, povsem likovnih detajlov - celo v tlakih in freskah, so preveč številne, da bi jih bilo mogoče na kratko predstaviti. A pomembno je, da je bila to resnična in povsem "avtorska" arhitektura - čeprav brez arhitektov - in da je v mnogočem presegala stvaritve tedanjih in današnjih ustvarjalcev. Zakaj je bilo treba pomagati naravnim silam, da je bil za vselej izgubljen tako poučen in obenem kvaliteten del naše ustvarjalne preteklosti, ki bi lahko služila tudi kot šola bodočim graditeljem, doslej ni bilo mogoče ali pa se celo ni smelo pojasniti. Požrtvovalnost mladih arhitektov in izkušenih praktikov, ki smo dokazovali, da bi bilo mogoče Breginj ohraniti celo z manj sredstvi, kot so bila potrebna za njegovo rušenje in ponovno pozidavo s tipskimi montažnimi hišami - pa da bi obenem omogočili nadaljevanje tiste stare modrosti, ki je tu vedno znova posodabljala in obenem ohranjevala resnični Breginj - je bila nezaželena. Mlada generacija je zato izgubila stik z izkušnjami preteklosti, izkušeni praktiki so ponudili svoje usluge sosedom Italijanom. Vsi pa smo v resnici izgubili pomemben dokaz o naši lastni ustvarjalni moči, za nameček pa še uničili enega od redkih primerov izjemne pokrajinske in človekove soustvarjalnosti. Breginj naj bi nas naučil, da je za take kvalitete treba poskrbeti že pred naravnimi nesrečami, da so največje vrednote našega dela sveta predvsem v sožitju med človekom in naravo in dosti manj v obliki "katedral" in da so iz te celote iztrgani ohranjeni vzorci prej dokaz našega nerazumevanja vrednot kot resničnega varstva kulturne dediščine.

Peter Fister
   

  Breginjski kraji in ljudje v odsevu časa  

Trenutek človeškega spomina je kot odblesk v zrcalu, ki kaže resničnost v okviru časa - in iz zgodovine se k nam dvignejo podobe, zapisane besede, slike, risbe. Koliko dela, pogovorov, iskanja pravih posnetkov, koliko dogodkov, ujetih v teku stalnih sprememb.

Dvajset let mineva od časa, ko se je zatresla zemlja v Furlaniji in je val katastrofe pljusnil tudi na Tolminsko. Vasi Breginjskega kota so bile najhuje prizadete in življenje se je po tragičnem dogodku le s težavo vračalo v normalne okvire. Vendar v dvajsetih letih bolečina zbledi in spomin na podobo ruševin prekrije podoba novega življenja: nekoč tako grde in s staro arhitekturo neusklajene montažne hiše dobijo povsem drugi videz, ko ob njih zrase zidana hiša ali prizidek, ko gank in vrt oživlja cvetje in sveža pomladna povrtnina, ko pokošena polja in zorane njive kažejo, da zemlja ni pozabljena, in ko vrišč otrok v breginjskem vrtcu in šoli oznanja rast novih generacij Kotarjev. Breginjski kot z vasmi Breginj, Logje, Robidišče, Sedlo, Homec, Stanovišče, Podbela, Borjana, Potoki, Kred, Staro selo in s svojsko ljudsko kulturo je bil vedno še posebej zanimiv del Tolminskega. Izraziti vpliv beneškoslovenskega kulturnega prostora, ki se je tu neposredno navezoval na alpsko kulturno območje, je ustvarjal slikovit arhitekturni svet kamna in lesa in etnološko zanimivo ter bogato kulturo Breginjskega kota, prepoznavno še dolgo v dvajseto stoletje. Potres leta 1976 je prekinil naravni tok sprememb - vendar se je ohranilo toliko, da Kot ni izgubil svoje identitete. Iz ohranjenih stanovanjskih in gospodarskih poslopij se da rekonstruirati in na muzejski način predstaviti zgodovino Kota in Kotarjev.

Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica je opravil osnovno gradbeno zaščito in restavriranje po potresu ohranjenih starih breginjskih hiš, Turistično društvo Breginj pa se je ob družbeni pomoči in s sodelovanjem Goriškega muzeja odločilo spomeniške objekte oživiti in ponuditi kot poseben zgodovinski spomin domačinom in obiskovalcem kraja. Rekonstrukcija stanovanjske Češornjeve hiše naj obudi podobo breginjske hiše pred potresom - z opremo, ki sega od kosov pohištva in druge opreme z začetka tega stoletja do začetkov električne razsvetljave v hiši pa do kredence šestdesetih let. Podoba hiše, ki se je mnogi še spominjamo iz našega otroštva, pa je danes že preteklost. V sosednjem dvoceličnem stanovanjskem poslopju Češornjeve hiše so na ogled dokumentarne fotografije iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja - fotograiije, ki kažejo podobo breginjskih krajev in ljudi v petdesetih letih, v času, ko je bila tradicionalna ljudska kultura devetnajstega stoletja še kako prisotna v vsakdanjem življenju Kotarjev. Etnografska ekipa pod vodstvom Borisa Orla je tedaj ob raziskavi Breginjskega kota in Kobariškega ujela utrip časa v zapiske, fotografije in risbe in nam zapustila neprecenljivo gradivo 0 arhitekturi, noši, preskrbi z vodo, prevozu in predvsem prenašanju, ki je bilo del težkega vsakdana; o obrazih ljudi, ki so o svojem življenju in spominih pripovedovali etnografom, o kozah, kravah in kokoših pa drugih živalih, o življenju pred hišo in o otrocih, o maši pri sv. Marjeti pod Stolom, o košnji in vleki bremen sena z vrha Stola v dolino, o domačem orodju in delu na polju in o duhovni povezanosti ljudi z Bogom ter še o vrsti velikih in majhnih stvari, iz katerih je sestavljeno življenje. V sklop panojev smo dodali še informacijo 0 organizaciji življenja v breginjskem dvorišču na primeru ohranjene elipse breginjskih hiš - o življenju v skupnosti, kjer so se poti v hišo, lindo, hlev in k sosedu križale in prepletale. Sosedska bližina, ki je bila včasih moteča, a vendar domača. V individualizmu današnje dobe jo včasih pogrešamo.

Inga Mrklavčič-Brezigar